Lasersko odstranjevanje tetovaže na sebi: moj osebni poskus

Že leta 2017 se mi je porodila zamisel, da bi vsem nazorno pokazal, da je tetovaže mogoče z laserjem odstraniti varno in brez posledic za kožo. A pojavila se je težava: nisem imel nobene tetovaže. Rešitev? Zelo preprosta. Moral sem se dati tetovirati. In tako sem tudi storil. V svojo kliniko sem povabil dobrega lokalnega tetovatorja in ga prosil, naj mi naredi dve tetovaži. Zakaj dve? Ker sem znanstvenik in me je zanimal primerjalni (split) test. Tetovatorja sem prosil, naj bosta tetovaži po velikosti in nasičenosti čim bolj podobni, narejeni z istim barvilom, z istimi iglami in istim strojčkom, na dveh delih telesa. Tetovaži sem dobil na deltoidni mišici nadlakti.

Tetovaži nista imeli nobene estetske vrednosti. Nisem ju naredil zaradi lepote, zato sta bili le kvadrata, nekaj podobnega logotipu sistema Windows. Kvadrat je bil sestavljen iz štirih delov z različno stopnjo nasičenosti, od najbledejšega z najmanj pigmenta do najbolj nasičenega. Tetoviranje sem prenašal v živo, nekje pa imam celo videoposnetek, kako me tetovirajo, da bi bil dokaz, da sta tetovaži resnični. Nato sem približno devet mesecev počakal, preden sem ju začel odstranjevati.

Prva terapija odstranjevanja tetovaže

Na prvi terapiji sem želel simulirati zaplet. Za ta korak sem se odločil namerno: zdravnika v svoji kliniki sem prosil, naj poseg izvede čim bolj agresivno, s posameznimi bliski, da bi izzvali zaplet in videli, kako bo potekal. Zato smo gostoto energije laserja dvignili zelo visoko in na različnih kvadratih naredili posamezne bliske. A najbolj zanimivo je bilo, da zapleta nismo dobili.

Smo pa dobili fascinanten in paradoksalen pojav. Dobesedno nekaj ur pozneje sem opazil, da je na mestih posameznih bliskov pigment (šlo je za črni ogljikov pigment, običajni črni pigment za tetovaže) preprosto izginil. Na mestih posameznih bliskov sem torej videl čisto kožo brez sledi pigmenta. To me je šokiralo, ker si tega nisem znal razložiti. Do takrat so vsi članki in znanstvene objave opisovali, da se pigment po laserski obdelavi izloča še dolgo, s pomočjo celic imunskega sistema. Ta proces je dolgotrajen in traja zelo dolgo. Tu pa smo videli nekaj neverjetnega: pigment je PREPROSTO IZGINIL. Zaradi tega več dni nisem mogel spati in odločili smo se, da poskus poskusimo ponoviti. In res, enak učinek nam je uspelo ponoviti tudi na drugih tetovažah. Glavni pogoj je bil, da so tetovaže dovolj stare in ne preveč nasičene s pigmentom. To smo videli večkrat in vsakič je bilo osupljivo.

Paradoksalno odkritje in patent

Dolgo nisem našel razlage, kam je pigment izginil. Po iskanju in brskanju po literaturi, znanstvenih člankih in študijah pa sem razlago tega pojava le našel. Natanko je pojasnjevala obnašanje črnega ogljikovega pigmenta; pri drugih pigmentih ni delovala, pri črnem ogljikovem pa. Imenuje se reakcija vodne pare z ogljikom. V poskusih so jo opisali pred približno 15 leti, mi pa smo jo opazovali na lastne oči in to je bilo zelo presenetljivo.

Zato sva z mojim zdravnikom na podlagi rezultatov tega prvega poskusa pridobila patent, v katerem sva opisala metodo, kako pigment odstraniti v eni terapiji. Patent je dostopen na tej povezavi.

Nadaljnje odstranjevanje pa ni bilo tako rožnato kot prvo. Delci pigmenta, ki so obdajali očiščena področja, so spremenili zgradbo in jih je bilo pozneje težje odstraniti. Na sosednjih področjih, ki jih na prvi terapiji nismo obdelali, istega učinka nismo mogli doseči. Bili smo razočarani, a že samo dejstvo, da je s posameznimi bliski mogoče doseči popolnoma čisto kožo, je zelo spodbudno.

Sklep in spoznanja iz poskusa

Poleg tega je prišlo na dan še eno zanimivo dejstvo. Delna obdelava, ko na eni terapiji obdelamo 50 % ali 30 % tetovaže in ne celotne površine naenkrat, poveča varnost. V tem načinu lahko torej delate pri precej višjih gostotah energije, na obdelanih področjih dosežete skoraj čisto kožo in hkrati močno zmanjšate tveganje zapletov, ker bodo žarišča vnetja v koži med seboj ločena s področji kože brez vnetja. Tetovaža kot celota pa bo prenesla večjo obremenitev z lasersko energijo. Hkrati bo verjetnost zapleta precej manjša. Zato smo ti dve dejstvi, ta dva pojava, zapisali v obliki uradnega patenta za metodo odstranjevanja tetovaž.

Škoda, da s to metodo ni bilo mogoče v celoti odstraniti cele tetovaže, a pri strankah lahko še vedno dosežete učinek »vau«, ko naredite testni blisk in človek dobesedno že naslednji dan na tistem mestu vidi čisto kožo. Nujno je povedati resnico: pri celotni tetovaži takšen trik ne bo uspel. Je pa to tudi orodje za delo z nasičenimi tetovažami in tetovažami na velikih površinah, ko je obdelava celotne površine tetovaže nevarna z vidika zapletov. Obdelavo lahko razdelite na 2 ali 3 faze in tako zmanjšate tveganje zapletov. To je res veliko varneje.

P. S.

Mimogrede, tetovaži sem si res odstranil. Seveda nisem bil ravno disciplinirana stranka pri laserskem odstranjevanju: obdeloval sem ju z različnimi laserji, nanosekundnimi in pikosekundnimi, kadar se je ponudila priložnost, in se nisem držal razmikov med terapijami, a kljub temu v 3–4 letih na ramenih nisem imel več tetovaž in sem celo pozabil, kje sta bili. Tudi s tega vidika je bil poskus uspešen.