Kaj so removerji za odstranjevanje permanentnega make-upa?

V svetu permanentnega make-upa (PMU) izraz »kemični removerji« zveni imenitno, a kaj v resnici pomeni?

Kemični removerji v lepotni industriji niso nobena novost, a njihovo uporabo pri permanentnem make-upu še vedno zavija skrivnost.
Mnoge PMU mojstrice jih vidijo kot čudežno rešitev, ki lahko popravi vse težave s slabo narejenim permanentnim make-upom ali tetovažami. Vendar je čas, da ta mit razblinimo: na kemičnih removerjih ni nič čudežnega. To so agresivne kemične raztopine, ki lahko vsebujejo kisline, baze (lužine) ali solne raztopine in so namenjene temu, da okrepijo poškodbo, ki jo povzroči mojstričina igla.

Postopek kemičnega odstranjevanja permanentnega make-upa s temi kemičnimi removerji združuje mehansko in kemično poškodbo kože. Mehansko poškodbo povzroči igla, podobno kot pri tehniki nanašanja permanentnega make-upa ali tetovaž. Za poškodovanje kože se uporabljajo aparati za tetoviranje ali aparati za permanentni make-up, kar kemičnemu removerju omogoči, da prodre v tkivo.

Kemična poškodba pa je neposredno povezana z vrsto uporabljenega kemičnega removerja – kislega, alkalnega ali solnega – in s stopnjo njegove agresivnosti. Razpon učinka se zelo razlikuje: od minimalne okrepitve, značilne za solne kemične removerje, do zelo agresivnega delovanja kislih s pH 1–2 ali alkalnih kemičnih removerjev s pH 13–14.

Ta kombinirana škoda na koži vodi do delnega uničenja tkiva, pri čemer se delci pigmenta izločijo skupaj z nekrotičnim tkivom. Ključno vlogo v tem procesu ima vnetje, saj na poškodovano mesto privabi celice imunskega sistema, ki med vnetnim odzivom pomagajo pri nadaljnjem odstranjevanju delcev pigmenta.

Čim bolj agresiven je učinek na kožo, tem močnejše je vnetje, tetovaža ali permanentni make-up pa se odstrani s poškodbo in nekrozo tkiva. Vendar se mojstri pogosto ne zavedajo nevarnosti uporabe kemičnih removerjev, ne da bi v celoti razumeli njihovo agresivnost. Tvegajo hojo po tanki meji med odstranjevanjem pigmenta in ohranjanjem zdrave kože ter lahko povzročijo hudo škodo in brazgotinjenje.

Celo znotraj posamezne skupine kemičnih removerjev, na primer kislih, so velike razlike v agresivnosti, sestavi, koncentraciji kisline in vrednosti pH. Mnoge mojstrice ne poznajo vrednosti pH kemičnega removerja, ki ga uporabljajo, kar vodi do napak in hudih zapletov. Pri alkalnih je stanje še slabše – težje jih je nadzorovati in lahko imajo pH do 13–14, kar je primerljivo s čistilom za odtoke. Alkalni removerji lahko povzročijo uničenje tkiva z likvefakcijsko (kolikvacijsko) nekrozo, zato je globino in intenzivnost njihovega učinka težko obvladovati.

Skratka, kemični removerji niso čudežne rešitve; so orodja, ki okrepijo poškodbo kože v upanju, da se bo pigment izločil skupaj z nekrotičnim tkivom in da se bo koža očistila z vnetnim odzivom imunskega sistema. Vse PMU mojstrice pozivam, naj s kemičnimi removerji ravnajo skrajno previdno. Spoznajte mehanizme njihovega delovanja, razumite njihovo agresivnost, sestavo, koncentracijo in vrednost pH ter jih v praksi uporabljajte premišljeno.

O tej temi je še en članek: Kemični removerji za permanentni make-up: miti in resnica